In stvari mi onemogočajo dobro počutje!
To je vse!
petek, 21. marec 2008
četrtek, 20. marec 2008
Svet iz besed
Danes vse več govorimo, besede. Polno besed, vsepovsod. Besede za vse in besede od vseh. Ni trenutka ko jih ni in ni trenutka za katerega se besede nebi našle.
Spreminja se svet, ker je poln besed. In tudi svet je le beseda. Besede s pomeni in tiste brez pa tiste z globljimi. Pa večpomenke in razne slovnične posebnosti. a vse se zmeraj uporabljajo, enako. veliko besed in malo resnice. Besede so super in faj in oh in sploh, samo ena težava je...niso dejana!
[Namesto svobode, beseda za njo.
Namesto sreče, beseda za njo.
Namesto pravice, beseda za njo.
S.M.]
Spreminja se svet, ker je poln besed. In tudi svet je le beseda. Besede s pomeni in tiste brez pa tiste z globljimi. Pa večpomenke in razne slovnične posebnosti. a vse se zmeraj uporabljajo, enako. veliko besed in malo resnice. Besede so super in faj in oh in sploh, samo ena težava je...niso dejana!
[Namesto svobode, beseda za njo.
Namesto sreče, beseda za njo.
Namesto pravice, beseda za njo.
S.M.]
Smeh ...za napake!
In je smeh, in je dobro počutje in je veselje. Dajmo smejmo se! Smejmo se, saj smeh je pol zdravja. Kor se pa ne smeji, ta pa res nič ne more! Zato pa smeh in nasmeh na obraz, da se boš dobro počutil.
Pozabimo, kako se počuti človek, kateremu napaki je smeh namenjen. Pozabimo na čustva in pozabimo na občutke in prizadeto smozavest ter ponos in trud tistega ki je storil napako. NAPAKA! Tudi mi smo jo strorili. S smehom. Z nepremišljenim in nesramnim smehom, ki je propagiran kot zdravilo: "DAJMO, SMEJMO SE, DA BOMO ZDRAVI!" Saj sploh ni pomembno, če bo zaradi tega kdo bolan. Ne mislimo na druge, a užaljeni in globoko prizadeti smo, ko drugi ponavljajo našo napako. Takrat pozabimo na pravilo, da je smeh samo eno veliko zdravje in pozitiviem.
Ampak smejmo se, saj ne vedo, da smo se smejali, smejali za hrbti ljudi, ki so naredili napako. Ni pomembno, SMEŠNO JE! Zato se smej. Ne zadržuj čustev in se smej, smej, smej, smej! Počutil se boš odlično; kašno minutko, dve, tri; morda šestdeset.
A, nekega dne, spomni se, smejal si se drugim!
četrtek, 13. marec 2008
Svetlana Makarovič, Prekleti kadilci (odlomki iz knjige)
Kako bi bil naš svet prijeten,
kako bi nam bilo lepo,
kako drugače bi živeli,
ko bi kadilcev ne bilo.
Kako svobodno bi zajeli
globoko v pljuča čisti zrak,
če ne bi več sveta zastrupljal
ta ubijalski gnus - tobak.
Blaginja bi se razcvetela
in mir in sreča vsepovsod
in v bratski se objem bi združil
trpinčeni človeški rod.
Zato pobijmo vse kadilce,
morilce, lopove, smrdljivce,
te puhajoče svinjske rilce,
ki uničujejo nam živce!
Kaj gledaš, deček, me debelo?
Kadilec sem, izmeček, smet,
življenje mi bo izpuhtelo
s strupenim dimom cigaret;
zastrupljam zrak, ljudi in sebe,
zaradi mene ptice mro -
a ker sem lopov, se mi jebe,
kar je, kar b'lo je in kar bo.
Kadilci so brezobzirna drhal. Treba je samo pogledati gruče bolnikov v zanikrnih bolniških haljah in oguljenih natikačih, ki se kar naprej zbirajo pred vhodom v Klinični center in vlečejo svoje smrdljive cigarete v ledenem zimskem vetru. Nalašč se potrudijo in zapuščajo svoje bolniške postelje,nalašč krevljajo iz najvišjih nadstropij izzivat mimoidoče nekadilce in jih okuževat s slabim zgledom. Res je, da zmeraj huje kašljajo in prav je tako, ampak umirajo pa še zdaleč ne tako hitro, kot bi bilo pričakovati in želeti.
Letališča so nekadilska, nekadilska, nekadilska. Tudi če je let trajal deset ur in več - na letalu je namreč tudi stranišče posvečen nekadilski prostor - na kadilca že takoj ob prihodu z vseh strani zasikajo znaki s prečrtano cigareto in napisi, da je kajenje kjerkoli znotraj letališkega poslopja prepovedano. Lahko se narediš neumnega, stopiš do pulta za informacije in vprašaš, kje je prostor za kadilce. Običajno dobiš kratek odgovor "nikjer", izgovorjen z glasom, ki je tako nasičen s sovraštvom,da ti kar lasje zapresketajo. Če imaš pa srečo, te napotijo proti štirim sedežem nekje v temnejšem kotu letališke avle.Ti štirje sedeži so seveda zmeraj zasedeni, pepelnik prenapolnjen, tla nepobrisana. Ampak to je edini kotiček na letališču, kjer te pozdravijo prijazni obrazi, kjer ljudje eden drugemu prižigajo cigarete, kjer se takoj začne pogovor, če ti je do tega. Hudič je režiser takih srečanj in svoj posel odlično obvlada.
V nekadilska stanovanja, če se le da, ne vstopamo, kajti to je za mnoge svet prostor. Vstopamo le k prijaznim nekadilcem, kjer se čisto radi vzdržimo kajenja preprosto zato, ker so nam ponudili pepelnik in nas samoumevno povabili, naj kadimo, ker pač vedo, da to spada h gostoljubnosti. Prijaznost torej za prijaznost, obzirnost za obzirnost - a tudi nesramnost za nesramnost in žalitev za žalitev.
Hvala, ker (še) kadite! ... iz Mladine
Svetlana Makarovič... tista prva dama slovenske poezije, ki rada šokira ... spet po Mladini
--------------------------------------------------------------------------------------
...in potem rečem: " UAU!"
Jani Kovačič, Poklic: mladost
Bedasti spomini! Vse to je bilo. Kako hkrati videti vse te ljudi? Vseeno je, ali včeraj ali pa pred šestimi leti ali šestnajstimi ali šestinšestdesetimi ali... Kar se spomniš je zdaj tukaj. In to vse hkrati. Gomazijo v svojih 4D opravah in nič manj niso resnične kot ta list, ki ga bereš.
Živeti je smrtno nevarno! Življenje je slaba božja šala. Kje si imel pamet bog? Stari so si davno davno takole odgovarjali: Sojeno nam je živeti - zapravljaj, a dolgo bomo živeli - zato hrani. Življenje je itak protislovno - sploh ga ne bi smelo bit! Pa vendar je življenje eno a bogov mnogo. Za živet je vsak trenutek, še tako kratek dovolj, kajti za dolgega življenja se ti nabere le ogromno težav. Umreš ravno, ko si najbolj izkušen! Kadarkoli. Saj je itak življenje univerzalni bedak, razum ga večinokrat zanika. Paradoksi so za življenja nuja, za um brezno brezdanje. Od tod aroganca razuma, ki je, a se ne zne utemeljiti - od tod vse religije in nova duhovnost. Ako svet ni tak, kot se misli, da je, potem ga ne more biti, in če ga ne more biti - ergo - ga ni. Bodočnost se odpoveduje zaradi bolezni v ansamblu!Božjastna možganska telovadba postaja življenje za tajno službo smrti. UDBA, KGB, CIA in vse sorte državnih inštitucij so le postvaritev te špijonske gimnastike. Ampak življenje kar je in je in še je... Ne bi ga smelo biti. Kaj pa če je smrt izum življenja? Prvi jok je čudež zadnji izdih trdno dejstvo. Živeti ti vzame ves tvoj čas. Razpet si med moči in morati. Ljudje življenje le hranijo, morali bi nanj tudi paziti. Vsi hočejo nekaj več kot le živeti - užaljeni ga zaničujejo, zdravi prezirajo... Bedno življenje težko prenašamo. Življenje je grobo in kruto, a prikrajamo si ga in naš duh gradi na željah boljši svet. Leteti bi hoteli, pa nam par kril ni dovolj, hotelibi jih več, sto parov, tisti tam že licitira za tisoč, že dvigujejo roke za milijon... zato je naš padec tako boleč. Od bolečine stiskamo zobe in zaradi razočaranja oči. Čim dražje je življenje - cenejše je. Eni zamenjujejo življenje za bolečino in začno uživati v trpljenju. Samo po drugi poti zaidejo v religijo. Življenje je predrzno in prevzetno - drugače ga ne bi bilo. Uči nas dostojanstva in ponosa. A kaj sva midva, ljubi bralec, napravila iz tega? Toda vse mine. Živeti pomeni stalno slovo. Res. Pa kaj potem? Nekateri vpijejo: življenje mi je toliko dolžno! Kako sprevračajo svoje dolgove! Niti ne živijo, pa že zahtevajo odgovor, zakaj živijo. Žeja se potolaži s pijačo, lakota z jedačo, a življenje s smrtjo. ko je prav vse pri kraju in je konec se pojavi IN. kakšno magično moč ima IN! In še malo se zavrti in še mali IN še malo IN...
Pa vendar pridejo dnevi, pridejo naši dnevi. A čeprav vse pozabimo in nam zbeži, ostane slast (ali le spomin najo, kdo ve?), ki je premagala hip in se raztegnila daleč naprej v leta treznosti in staranja. E, vidita Smrt in Obup - večnost je v minevanju. A kaj je to, kar mine? Nekaj v Nič. Nič lažjega! Če je izginilo, ne bi melo ničesar več biti! Velja. Pa nič. Na samotnem otoku si vse, čeprav si nič. Družba napravi iz ničéta nekoga, lahko celo kogarkoli. Dresura napravi slehernika,toda šele nato lahko postaneš nekdo, nekateri celo postanejo nekaj. Provizorji uma in iluzija duše nas držita pokonci: razbohoti se sarkazem človekoljubnosti, utemeljen na alegoriji pravičnosti in poštenosti. Ah, seveda neresnost! Pa vendar, to so dnevi, to so naši dnevi! Dvanajst slepih devic nam streže in nemi paži šepetajo o istospolnih radostih in porokah med angeli in nesluteni samozadovoljni samoti. Slišimo šantanje boga v pritličju in cigljanje meča pravičnosti. Po kositrnih kvadrih škrebljajo podgane in nutrije, po verigah lestencev pa kaplja vosek slutnje v brezdanje noči. Duh kroži kot letalo nad prepolnim aerodromom in misli so skromni, a zoprni možganski žulji. Izkušnje so brazgotine spomina. Kam nas peljejo? Do resnih izjav, kot sta tile: onaniranje je teorija ljubezni, a samota ideologija prijateljstva. In mi? Tako smo veseli! Tako!! Res nas radost skoz in skoz prežema, navdušenje zabada igle v naše vriskajoče srce: Juhej, juhej! Mejdun, samo da ne zanosimo s Sv. Duhom? Eksistencialni kvantifikator se glasi: nekateri imajo skupno poljubno lastnost ali značilnost; strožje se to sliši: obstaja osebek, vsaj en oziroma najman en, ki opseduje to lastnost. Uuups! Nekateri postanejo najmanj eden. Prisluhnite znanosti! Ni problem začetek, nadaljevati je težko. Nič hudega. Kako nič hudega? Tako - nič! SAJ BOMO IMELI NASTOP!!! (Saj boste imeli nastop.) In smo ga imeli. In če je vsaj eden, nima znanost nič proti, če govorimo o nekaterih nastopih, ki kmalu postanejo vsi možni nastopi - in tako dosežejo univerzalni status: VSI nastopi. Čeprav so resda bili redki, a ker jih je bilo več kot toliko, kot jih je bilo vseh skupaj - krajše vseh -, so to VSI nastopi. In vsi so bili polni pričakovanj! Čas je dobil smisel in dnevi imena. Uf, zdaj gre zares! od posamičnega do splošnega, od partikularnega do univerzalnega. Najstvo umnosti! Ehej! in od dobrega nastopa lahko živi bend nekaj let!
Ah, sreča, sreča! Veselje, radost, rajanje brezskrbnost, smeh, kratkočasje, zadovoljstvo, ugodje, lepota, užitek, strast, blaženstvo, milina trenutka! Ljubezen! Metulj na trnku! Iz vranega žrebeta nastaja bel lipicanec. Iz neznosnih pritiskov v globinah morja nastaja mirnost, iz osamljenih vrhov kipí potrpežljivost in morska gladina se nikdar ne umiriin nikoli ni ista in nikjer ni enaka. Na obali čakamo na izplen ljubezni. Blagost, mirnost, radodarnost, plemenitost, dostojanstvo, prijateljstvo, iskrenost, strpnost in spoštovanje nas navdihujejo s ponosom in na dajejo odliko. Eros - ta vzgib zruževanja - nas goni, da si jih želimo, in um zaukazuje hrepenenje po obzirnosti v slavi in poštenosti pri časti. Ah, sreča, sreča! Kolikom malo te je v resnici in kako obilno rodiš v laži! Kratkotrajna si! Res, tudi težave ne trajajo dolgo. A z govorjenjem jih podaljšujemo vsevdilj. Kajti sreča, ki traja, postane navada in običaj. In tako je. Stavnica čustev, Kjer izpolnitev zniža ceno in zmanjšuje zanimanje za vložek. A kar in kako je, tega se ni za veselit, akoravno je bilo to sreča še desetletja tega. In potem nam priporočajo zmernost, potrpežljivost, kajti le tako bomo svobodni. Do ravnodušnosti prizadeti smo osvobojeni celo sreče. Iz lepe tujke nastane slaba kuharica. Zakaj bi nas ta zavezovala k dobremu? Ali ni dovolj že svoboda? Človek se mora zapustiti, da s esreča. In pride si naproti v najbolj bizarnih podobah, kajti tak je. Težko se je s tem sprijazniti in se sprejeti. Jaz sem tisto, kar sovražim pri drugih. Ali kaj pomaga zoper to? Da. Ljubezen pomaga. Prijateljstvo pomaga. Bend pomaga. Ljudje pomagajo. Ampak za začetek pomaga nastop! Proč malodušje, tega bo v izobilju po nastopu! Ja, zdaj ni čas za to. Zdaj JE trenutek - vaja na odru. Tonska vaja! Prva tonska vaja! čisto prrava zaresna vaja na odru! Za popizdit! Weltschmerz!
Sanje! Ljubezen je v redu. Dokler je. Čej ej ni, ni v redu. V bistvu je to sranje. In to univerzalno. Iz osnovne šole vemo, da je vse sranje, razen scanja. Prvo napravimo, ko nas je strah, to drugo pa, ko se smejimo. Že prvički to vedo. Če pa samo spuščamo vetrove ali prdnemo ali se spezdimo, nekaj umanjka. Nas morda ni strah? Morda potreba ni tako nujna? Morda je to reklama za kasnejši obilnejši iztrebek? Morda le napoved kozmetičnega materializma? Veliki pok je le božanski prdec. Toda tvar, snov, materija - kje je? Kje se skriva prva materija, kar je v skladu z velikim apokom, kje se skriva božanski drek? Mi smo otroci govnaste kulture. Prva erostičnost se nanaša najn - in to nam ni grdo - dokler... Dokler se ne srečamo s civilizacijo - s kulturo! Otroke tepežkamo po zadnjici ker od tam prihaja "grdo". To grdo je kakec, drek, govno, blato, odpad, iztrebek - skratka, sranje. Smisel je v gnusu, v nagravžnosti. oglejte humor za otroke - kako podoživlja prve radosti in jih prikriva v smešenje in ciničnost civilizacije. Kar je človeškega mi ni tujie! -vpije stari filozof. Res? Kaj pa iztrebki? Kaj pa mučenja? Kaj pa vojne? Svobodo abrankom! Enakopravnost vsem človeškim dejavnostim! Žvav je to s svojo zdravo človeško naturo dojel pred ostalimi. Zato bo tudi preživel. Vesel bo, če njegov otrok ne bo imel zapeke in bo redno kakal. Cenil bo drobne radosti, ki delajo otroka veselega. Pohvalimo otroka - na ves glas. Zanj je to prvi umetniški izdelek - prvo, kar je napravil in bil pohvaljen - in to v širši skupnosti, v družbi! Zato ni čudno, da ga začne srat: v vrtcu, v šoli... In potem se dvajsetletnik hvali v družbi, kako dobro so ga srali s pijačo; tridesetletnik, kako dobro ga je sral z babami; štiridesetletnik, kako dobro naserje poslovne partnerja; petdesetletnik, kako dobro sranje je jedel, in šestdesetletnik, kako dobro se je usral. In da nima zapeke. Pa smo s ezavrteli kot pes za svojim repom. Res, mora se samo umreti in - srati. Na stara leta cenimo oboje.
Čakanje. Ždenje. Lebdenje v ničemer. Čakanje na nastop. Največja izguba sebe in življenja, kjer se vsaka sekuna multiplicira, med tik in tak se vgnezdijo stoletja. To je res tisto pravo, čisto čakanje, kjer čas postane neprehodna reka nepomembnih dogodkov, ki so čisto zabavni, a odveč. Lažje je čakati v publiki, bilkonkrat lažje. Delaš se, da ti ni nič, a si ves čas na odru, kjer te sploh ni - vse skupaj je spet ena od tistih bedastih točk v času, kjer se srečaš z neštetimi vprašanji, na katera nikdar ne boš vedel odgovora. Spomin, ta vohun razuma, razgalja čakanje in manjša pomen slave - pelin na zmagoslavje iluzij, strup za hvalo. Vohun razgalja dejstva, a sam deluje pod krinko - sebe ne sme razgaliti, saj izgubi kredibilnost, a če se ne razkrije, izgubijo dokazi kredibilnost. A gola dejstva privlačijo bolj kot gole ženske, a izkušnja nas uči, d amora biti vse erotično, kajti to je žgečkljivo in primerno in ne pornografsko, ko z reflektorji, nekajkrat močnejšimo od sonca, posvetimo resnici. Čakanje je neprijetno dejstvo, ki ga povsod skrajšajo, v knjigah se preskoči, v filmih z montažnim rezom poskrbijo za tekoče nadaljevanje, doma s pilotom preskočimo nedejavne podobe... Čakanje je primitivizem, ostanek predcivilizacijskih časov. Pravi človek je aktiven, ne čaka. Moderen človek živi v iluziji aktivnosti - dejansko se permanentno izogibamo čakanju - s čakanjem. Za razviti svet, smo impotentni navijači napredka, pretiravamo s svojo vlogo portabel dejavnežev, ki garajo za nerazvite. Resnica je, da čakamo od nekdaj in kot kaže za vekomaj.Čakanje združuje ljudi - vsi smo v čakalnici življenja mrtvaki na dopustu. Šele s čakanjem smo se zavedali časa, šele čakanje nam daje možnost premišljevanja - čakanje je napravilo razumnega človeka, ki s emu je šele moč ovesti minevanja. Tako je človek premišljujoče čakajoč iztrgal božanstvom skrivnost časa. A takrat nihče ni mislilna to. Čim dlje užiti trenutke slave in pomembnosti. Čim bolj očitno s emoraš sprehajati pred publiko, pozdravljajoč bežne znance, za katere niti ne veš, če si jih kdaj uzrl. To je naš dan - in ne pustimo si ga vzeti. Svet je naš!
Skrbijo za nas. Tako. In so. In bodo... Nekdo nas brani, varuje, ščiti...nekdo čuva... A kja čuva? Poglejmo v turistični vodnik po naši deželi in prisluhnimo avtobusnemu avdiu: "Dobro jutro, dragi potniki. Dobrodošli v naši prijazni deželi, ki se šele odpira mednarodnemu turizmu. Danes si bomo ogledali znamenitosti naših krajev in slišali nekaj zanimivih anekdot. Že takoj na začetku bi vas opozoril na zanimivost, da je v Sloveniji kar nekja Peklov. Nebes pa v popisu krajevnih imen ni najti. No, poglejte to reko na levi. Dva sta podlegla zastupitvi, ker sta jo pila, nekaj jih je ostalo trajno prizadetih. Na hribu vidite cerkev, kjer so ustrelili vsaj dvajset nedolžnih. V zidu lahko še najdemo svinčenke. V tej prelepi dolini na desni so v hiši na koncu zverinsko umorili starko. Na to prelepo drevo na griču se je obesil vaški župnik zaradi nesrečne ljubezni. In ni bil prvi. Tole pogorišče je večni opomin neprimerni plinski napeljavi. Cela družina je podlegla poškodbam. No, pa smo že pri novi znamenitosti: vas za ovinkom pa slovi po svojem morilcu, ki je svoje žrtve razkosal in skuril v peči. Tudi naslednji zeaselek je znan po posailstvih in nekaj nerazjasnjenih umorih. Tale vrtača pred nami je nastala od doma narejene bombe, ki je bila podtaknjena sosedu. Ta beli prah je od bližnje tovarne in v teh krajih je smrtnost dojenčkov največja. Slavna bitka izpred skoraj tisočletja je pokrila z mrliči celo planjavo gor do vrha. Najbolj napeto pa je na naših cestah. Tole kar smo ravnokar videli, je še peta nesreča danes in res imate srečo - tokrat kar dve žrtvi. Kar v miru poglejte! Tole je znamenita hiša obešencev - vsako leto vsaj eden. V temle gaju na levi pa se dogode običajno precej originalni samomori. Tole reko imenujejo otroški mulj, ker običajno dekleta na skrivaj odlagajo splavljene otroke. Zaradi močvirnate zemlje in pogostega poplavljanja se sledovi naglo zabrišejo. Velika zgradba na desni je prašičereja. Veliko prahu se je dvignilo, ko so odkrili v krmi zmlete človeške kosti. Tole pa je znamenita ponikalnica, kjer je izginilo že nešteto ljudi. No in tule na tej prekrasni jasi, kjer j elani neprišteven turist pobil tri nedolžne turiste, bomo napravili piknik, Hvala za vašo pozornost in in po pikniku nadaljujemo z našimi znamenitostmi. Upajmo, da se ne vidimo zadnjič!"
Živeti je smrtno nevarno! Življenje je slaba božja šala. Kje si imel pamet bog? Stari so si davno davno takole odgovarjali: Sojeno nam je živeti - zapravljaj, a dolgo bomo živeli - zato hrani. Življenje je itak protislovno - sploh ga ne bi smelo bit! Pa vendar je življenje eno a bogov mnogo. Za živet je vsak trenutek, še tako kratek dovolj, kajti za dolgega življenja se ti nabere le ogromno težav. Umreš ravno, ko si najbolj izkušen! Kadarkoli. Saj je itak življenje univerzalni bedak, razum ga večinokrat zanika. Paradoksi so za življenja nuja, za um brezno brezdanje. Od tod aroganca razuma, ki je, a se ne zne utemeljiti - od tod vse religije in nova duhovnost. Ako svet ni tak, kot se misli, da je, potem ga ne more biti, in če ga ne more biti - ergo - ga ni. Bodočnost se odpoveduje zaradi bolezni v ansamblu!Božjastna možganska telovadba postaja življenje za tajno službo smrti. UDBA, KGB, CIA in vse sorte državnih inštitucij so le postvaritev te špijonske gimnastike. Ampak življenje kar je in je in še je... Ne bi ga smelo biti. Kaj pa če je smrt izum življenja? Prvi jok je čudež zadnji izdih trdno dejstvo. Živeti ti vzame ves tvoj čas. Razpet si med moči in morati. Ljudje življenje le hranijo, morali bi nanj tudi paziti. Vsi hočejo nekaj več kot le živeti - užaljeni ga zaničujejo, zdravi prezirajo... Bedno življenje težko prenašamo. Življenje je grobo in kruto, a prikrajamo si ga in naš duh gradi na željah boljši svet. Leteti bi hoteli, pa nam par kril ni dovolj, hotelibi jih več, sto parov, tisti tam že licitira za tisoč, že dvigujejo roke za milijon... zato je naš padec tako boleč. Od bolečine stiskamo zobe in zaradi razočaranja oči. Čim dražje je življenje - cenejše je. Eni zamenjujejo življenje za bolečino in začno uživati v trpljenju. Samo po drugi poti zaidejo v religijo. Življenje je predrzno in prevzetno - drugače ga ne bi bilo. Uči nas dostojanstva in ponosa. A kaj sva midva, ljubi bralec, napravila iz tega? Toda vse mine. Živeti pomeni stalno slovo. Res. Pa kaj potem? Nekateri vpijejo: življenje mi je toliko dolžno! Kako sprevračajo svoje dolgove! Niti ne živijo, pa že zahtevajo odgovor, zakaj živijo. Žeja se potolaži s pijačo, lakota z jedačo, a življenje s smrtjo. ko je prav vse pri kraju in je konec se pojavi IN. kakšno magično moč ima IN! In še malo se zavrti in še mali IN še malo IN...
Pa vendar pridejo dnevi, pridejo naši dnevi. A čeprav vse pozabimo in nam zbeži, ostane slast (ali le spomin najo, kdo ve?), ki je premagala hip in se raztegnila daleč naprej v leta treznosti in staranja. E, vidita Smrt in Obup - večnost je v minevanju. A kaj je to, kar mine? Nekaj v Nič. Nič lažjega! Če je izginilo, ne bi melo ničesar več biti! Velja. Pa nič. Na samotnem otoku si vse, čeprav si nič. Družba napravi iz ničéta nekoga, lahko celo kogarkoli. Dresura napravi slehernika,toda šele nato lahko postaneš nekdo, nekateri celo postanejo nekaj. Provizorji uma in iluzija duše nas držita pokonci: razbohoti se sarkazem človekoljubnosti, utemeljen na alegoriji pravičnosti in poštenosti. Ah, seveda neresnost! Pa vendar, to so dnevi, to so naši dnevi! Dvanajst slepih devic nam streže in nemi paži šepetajo o istospolnih radostih in porokah med angeli in nesluteni samozadovoljni samoti. Slišimo šantanje boga v pritličju in cigljanje meča pravičnosti. Po kositrnih kvadrih škrebljajo podgane in nutrije, po verigah lestencev pa kaplja vosek slutnje v brezdanje noči. Duh kroži kot letalo nad prepolnim aerodromom in misli so skromni, a zoprni možganski žulji. Izkušnje so brazgotine spomina. Kam nas peljejo? Do resnih izjav, kot sta tile: onaniranje je teorija ljubezni, a samota ideologija prijateljstva. In mi? Tako smo veseli! Tako!! Res nas radost skoz in skoz prežema, navdušenje zabada igle v naše vriskajoče srce: Juhej, juhej! Mejdun, samo da ne zanosimo s Sv. Duhom? Eksistencialni kvantifikator se glasi: nekateri imajo skupno poljubno lastnost ali značilnost; strožje se to sliši: obstaja osebek, vsaj en oziroma najman en, ki opseduje to lastnost. Uuups! Nekateri postanejo najmanj eden. Prisluhnite znanosti! Ni problem začetek, nadaljevati je težko. Nič hudega. Kako nič hudega? Tako - nič! SAJ BOMO IMELI NASTOP!!! (Saj boste imeli nastop.) In smo ga imeli. In če je vsaj eden, nima znanost nič proti, če govorimo o nekaterih nastopih, ki kmalu postanejo vsi možni nastopi - in tako dosežejo univerzalni status: VSI nastopi. Čeprav so resda bili redki, a ker jih je bilo več kot toliko, kot jih je bilo vseh skupaj - krajše vseh -, so to VSI nastopi. In vsi so bili polni pričakovanj! Čas je dobil smisel in dnevi imena. Uf, zdaj gre zares! od posamičnega do splošnega, od partikularnega do univerzalnega. Najstvo umnosti! Ehej! in od dobrega nastopa lahko živi bend nekaj let!
Ah, sreča, sreča! Veselje, radost, rajanje brezskrbnost, smeh, kratkočasje, zadovoljstvo, ugodje, lepota, užitek, strast, blaženstvo, milina trenutka! Ljubezen! Metulj na trnku! Iz vranega žrebeta nastaja bel lipicanec. Iz neznosnih pritiskov v globinah morja nastaja mirnost, iz osamljenih vrhov kipí potrpežljivost in morska gladina se nikdar ne umiriin nikoli ni ista in nikjer ni enaka. Na obali čakamo na izplen ljubezni. Blagost, mirnost, radodarnost, plemenitost, dostojanstvo, prijateljstvo, iskrenost, strpnost in spoštovanje nas navdihujejo s ponosom in na dajejo odliko. Eros - ta vzgib zruževanja - nas goni, da si jih želimo, in um zaukazuje hrepenenje po obzirnosti v slavi in poštenosti pri časti. Ah, sreča, sreča! Kolikom malo te je v resnici in kako obilno rodiš v laži! Kratkotrajna si! Res, tudi težave ne trajajo dolgo. A z govorjenjem jih podaljšujemo vsevdilj. Kajti sreča, ki traja, postane navada in običaj. In tako je. Stavnica čustev, Kjer izpolnitev zniža ceno in zmanjšuje zanimanje za vložek. A kar in kako je, tega se ni za veselit, akoravno je bilo to sreča še desetletja tega. In potem nam priporočajo zmernost, potrpežljivost, kajti le tako bomo svobodni. Do ravnodušnosti prizadeti smo osvobojeni celo sreče. Iz lepe tujke nastane slaba kuharica. Zakaj bi nas ta zavezovala k dobremu? Ali ni dovolj že svoboda? Človek se mora zapustiti, da s esreča. In pride si naproti v najbolj bizarnih podobah, kajti tak je. Težko se je s tem sprijazniti in se sprejeti. Jaz sem tisto, kar sovražim pri drugih. Ali kaj pomaga zoper to? Da. Ljubezen pomaga. Prijateljstvo pomaga. Bend pomaga. Ljudje pomagajo. Ampak za začetek pomaga nastop! Proč malodušje, tega bo v izobilju po nastopu! Ja, zdaj ni čas za to. Zdaj JE trenutek - vaja na odru. Tonska vaja! Prva tonska vaja! čisto prrava zaresna vaja na odru! Za popizdit! Weltschmerz!
Sanje! Ljubezen je v redu. Dokler je. Čej ej ni, ni v redu. V bistvu je to sranje. In to univerzalno. Iz osnovne šole vemo, da je vse sranje, razen scanja. Prvo napravimo, ko nas je strah, to drugo pa, ko se smejimo. Že prvički to vedo. Če pa samo spuščamo vetrove ali prdnemo ali se spezdimo, nekaj umanjka. Nas morda ni strah? Morda potreba ni tako nujna? Morda je to reklama za kasnejši obilnejši iztrebek? Morda le napoved kozmetičnega materializma? Veliki pok je le božanski prdec. Toda tvar, snov, materija - kje je? Kje se skriva prva materija, kar je v skladu z velikim apokom, kje se skriva božanski drek? Mi smo otroci govnaste kulture. Prva erostičnost se nanaša najn - in to nam ni grdo - dokler... Dokler se ne srečamo s civilizacijo - s kulturo! Otroke tepežkamo po zadnjici ker od tam prihaja "grdo". To grdo je kakec, drek, govno, blato, odpad, iztrebek - skratka, sranje. Smisel je v gnusu, v nagravžnosti. oglejte humor za otroke - kako podoživlja prve radosti in jih prikriva v smešenje in ciničnost civilizacije. Kar je človeškega mi ni tujie! -vpije stari filozof. Res? Kaj pa iztrebki? Kaj pa mučenja? Kaj pa vojne? Svobodo abrankom! Enakopravnost vsem človeškim dejavnostim! Žvav je to s svojo zdravo človeško naturo dojel pred ostalimi. Zato bo tudi preživel. Vesel bo, če njegov otrok ne bo imel zapeke in bo redno kakal. Cenil bo drobne radosti, ki delajo otroka veselega. Pohvalimo otroka - na ves glas. Zanj je to prvi umetniški izdelek - prvo, kar je napravil in bil pohvaljen - in to v širši skupnosti, v družbi! Zato ni čudno, da ga začne srat: v vrtcu, v šoli... In potem se dvajsetletnik hvali v družbi, kako dobro so ga srali s pijačo; tridesetletnik, kako dobro ga je sral z babami; štiridesetletnik, kako dobro naserje poslovne partnerja; petdesetletnik, kako dobro sranje je jedel, in šestdesetletnik, kako dobro se je usral. In da nima zapeke. Pa smo s ezavrteli kot pes za svojim repom. Res, mora se samo umreti in - srati. Na stara leta cenimo oboje.
Čakanje. Ždenje. Lebdenje v ničemer. Čakanje na nastop. Največja izguba sebe in življenja, kjer se vsaka sekuna multiplicira, med tik in tak se vgnezdijo stoletja. To je res tisto pravo, čisto čakanje, kjer čas postane neprehodna reka nepomembnih dogodkov, ki so čisto zabavni, a odveč. Lažje je čakati v publiki, bilkonkrat lažje. Delaš se, da ti ni nič, a si ves čas na odru, kjer te sploh ni - vse skupaj je spet ena od tistih bedastih točk v času, kjer se srečaš z neštetimi vprašanji, na katera nikdar ne boš vedel odgovora. Spomin, ta vohun razuma, razgalja čakanje in manjša pomen slave - pelin na zmagoslavje iluzij, strup za hvalo. Vohun razgalja dejstva, a sam deluje pod krinko - sebe ne sme razgaliti, saj izgubi kredibilnost, a če se ne razkrije, izgubijo dokazi kredibilnost. A gola dejstva privlačijo bolj kot gole ženske, a izkušnja nas uči, d amora biti vse erotično, kajti to je žgečkljivo in primerno in ne pornografsko, ko z reflektorji, nekajkrat močnejšimo od sonca, posvetimo resnici. Čakanje je neprijetno dejstvo, ki ga povsod skrajšajo, v knjigah se preskoči, v filmih z montažnim rezom poskrbijo za tekoče nadaljevanje, doma s pilotom preskočimo nedejavne podobe... Čakanje je primitivizem, ostanek predcivilizacijskih časov. Pravi človek je aktiven, ne čaka. Moderen človek živi v iluziji aktivnosti - dejansko se permanentno izogibamo čakanju - s čakanjem. Za razviti svet, smo impotentni navijači napredka, pretiravamo s svojo vlogo portabel dejavnežev, ki garajo za nerazvite. Resnica je, da čakamo od nekdaj in kot kaže za vekomaj.Čakanje združuje ljudi - vsi smo v čakalnici življenja mrtvaki na dopustu. Šele s čakanjem smo se zavedali časa, šele čakanje nam daje možnost premišljevanja - čakanje je napravilo razumnega človeka, ki s emu je šele moč ovesti minevanja. Tako je človek premišljujoče čakajoč iztrgal božanstvom skrivnost časa. A takrat nihče ni mislilna to. Čim dlje užiti trenutke slave in pomembnosti. Čim bolj očitno s emoraš sprehajati pred publiko, pozdravljajoč bežne znance, za katere niti ne veš, če si jih kdaj uzrl. To je naš dan - in ne pustimo si ga vzeti. Svet je naš!
Skrbijo za nas. Tako. In so. In bodo... Nekdo nas brani, varuje, ščiti...nekdo čuva... A kja čuva? Poglejmo v turistični vodnik po naši deželi in prisluhnimo avtobusnemu avdiu: "Dobro jutro, dragi potniki. Dobrodošli v naši prijazni deželi, ki se šele odpira mednarodnemu turizmu. Danes si bomo ogledali znamenitosti naših krajev in slišali nekaj zanimivih anekdot. Že takoj na začetku bi vas opozoril na zanimivost, da je v Sloveniji kar nekja Peklov. Nebes pa v popisu krajevnih imen ni najti. No, poglejte to reko na levi. Dva sta podlegla zastupitvi, ker sta jo pila, nekaj jih je ostalo trajno prizadetih. Na hribu vidite cerkev, kjer so ustrelili vsaj dvajset nedolžnih. V zidu lahko še najdemo svinčenke. V tej prelepi dolini na desni so v hiši na koncu zverinsko umorili starko. Na to prelepo drevo na griču se je obesil vaški župnik zaradi nesrečne ljubezni. In ni bil prvi. Tole pogorišče je večni opomin neprimerni plinski napeljavi. Cela družina je podlegla poškodbam. No, pa smo že pri novi znamenitosti: vas za ovinkom pa slovi po svojem morilcu, ki je svoje žrtve razkosal in skuril v peči. Tudi naslednji zeaselek je znan po posailstvih in nekaj nerazjasnjenih umorih. Tale vrtača pred nami je nastala od doma narejene bombe, ki je bila podtaknjena sosedu. Ta beli prah je od bližnje tovarne in v teh krajih je smrtnost dojenčkov največja. Slavna bitka izpred skoraj tisočletja je pokrila z mrliči celo planjavo gor do vrha. Najbolj napeto pa je na naših cestah. Tole kar smo ravnokar videli, je še peta nesreča danes in res imate srečo - tokrat kar dve žrtvi. Kar v miru poglejte! Tole je znamenita hiša obešencev - vsako leto vsaj eden. V temle gaju na levi pa se dogode običajno precej originalni samomori. Tole reko imenujejo otroški mulj, ker običajno dekleta na skrivaj odlagajo splavljene otroke. Zaradi močvirnate zemlje in pogostega poplavljanja se sledovi naglo zabrišejo. Velika zgradba na desni je prašičereja. Veliko prahu se je dvignilo, ko so odkrili v krmi zmlete človeške kosti. Tole pa je znamenita ponikalnica, kjer je izginilo že nešteto ljudi. No in tule na tej prekrasni jasi, kjer j elani neprišteven turist pobil tri nedolžne turiste, bomo napravili piknik, Hvala za vašo pozornost in in po pikniku nadaljujemo z našimi znamenitostmi. Upajmo, da se ne vidimo zadnjič!"
-----------------------------------------------------------------------------------
ODLIČNE besede, ODLIČEN način ...povsem!
Gnil svet
V strah sem zrl,
za strast zrel sem bil,
stal gol in zal,
duh moj ni krvav.
Živ nič sem ti bil,
vse črn in mrtev,
svet, čuj zdaj zvok moj,
sprt in siv brez me si.
Nož tvoj mi up ubil,
sad ni zgnil
in vek je zlat,
ker zdaj jaz sem Jaz.
Glej črna je prst,
a na njej brst,
moj brst iz krst vil.
Iz: Miše in Nike
za strast zrel sem bil,
stal gol in zal,
duh moj ni krvav.
Živ nič sem ti bil,
vse črn in mrtev,
svet, čuj zdaj zvok moj,
sprt in siv brez me si.
Nož tvoj mi up ubil,
sad ni zgnil
in vek je zlat,
ker zdaj jaz sem Jaz.
Glej črna je prst,
a na njej brst,
moj brst iz krst vil.
Iz: Miše in Nike
Naročite se na:
Objave (Atom)