TOVARIŠI se je govorilo nekoč. Potem TETKE in STRIČKI. Sedaj so GOSPE in GOSPODJE. Saj se nekomu, ki je spoštovan in ima denar ne spodobi reči teta kaj šele stric, saj je pomemen in vreden zlata. In vceplja se v glavo, že majhnim otrokom, da le tisti, ki ima denar nekaj velja. Mnenja pa postajajo vedno bolj grozna in vedno manj človeška. Ker materializem in kapitalizem človeku vzameta njegovo bit. Nismo več nekdo, ki se ga lahko čuti ampak postanemo stvar, ki jo je potrebno prijeti, da se jo lahko vzame za resnično in družbeno sprejemljivo.
Otroci več ne rišejo risbic za darila in ne pojejo pesmic za zahvale. Podarjajo stvari, edino pomembno je, da je iz snovi. Mama, na rožo, rekli so, da je dan žena in je boš vesela. Mama, na vazo, rekli so, da imaš rojstni dan in se spodobi darilo. Na, veliko je vredna, ker sem jo SAM KUPIL.
Samo da je nekaj otipljivega samo da se čuti. Ker jim je nezaupljivost in plehkost domala že prirojena. Daš poljubček, pesem, pohvalo, besedo. Dobiš papir in na njem očitek: "Ničerar mi nisi dal!"
Zgroženi nad svetom, ne pa nad nami samimi! To jaz imenujem napaka!
zato, v nas je nezavedni vzklik:"JUHEJ, naj živi materializem!"
Otroci več ne rišejo risbic za darila in ne pojejo pesmic za zahvale. Podarjajo stvari, edino pomembno je, da je iz snovi. Mama, na rožo, rekli so, da je dan žena in je boš vesela. Mama, na vazo, rekli so, da imaš rojstni dan in se spodobi darilo. Na, veliko je vredna, ker sem jo SAM KUPIL.
Samo da je nekaj otipljivega samo da se čuti. Ker jim je nezaupljivost in plehkost domala že prirojena. Daš poljubček, pesem, pohvalo, besedo. Dobiš papir in na njem očitek: "Ničerar mi nisi dal!"
Zgroženi nad svetom, ne pa nad nami samimi! To jaz imenujem napaka!
zato, v nas je nezavedni vzklik:"JUHEJ, naj živi materializem!"
